O nas

Romana Pastuović

Odraščala sem v okolju, kjer sta se mešala dva slovanska jezika, hrvaščina in češčina, saj del moje družine pripada češki narodni manjšini. Otroštvo sem preživela v Sisku, redno pa sem hodila na obiske k babici in dedku v vas, kjer se je govorilo v mešanici češčine in hrvaščine.

Po zaključeni gimnaziji v Sisku sem se vpisala na študij hrvaščine in filozofije na Filozofski fakulteti v Zagrebu in tam sem izkoristila priložnost za učenje češčine. Vedela sem, da se želim strukturirano učiti češkega jezika, saj mi ni bilo dovolj, da tu in tam kaj razumem, ne znam pa se pravilno izražati. Potreba in zanimanje za učenje tega drugega, sorodnega slovanskega jezika sta se nadaljevala tudi po končanem študiju in dobila sem enoletno štipendijo za učenje češčine na Masarykovi univerzi v Brnu.

Že od študentskih dni poučujem na tečajih hrvaškega jezika za tujce. Poučevala sem tako hrvaščino govorce češkega jezika kot tudi češčino govorce hrvaškega jezika. Najpomembnejša delovna izkušnja zame je večletno delo s študenti na Karlovi univerzi v Pragi, ki me je profiliralo kot lektorico hrvaškega jezika za študente Slovane (Čehe, Slovake, Poljake, Ukrajince, Slovence). Pri pripravi in izvedbi dinamičnega, interaktivnega pouka so me najbolj navdihovale situacije, v katerih sem bila tudi sama učenka. Istočasno sem želela izvedeti več o drugih jezikih in na sebi testirati metode, s katerimi učimo jezike, zato sem se skupinskih tečajev različnih jezikov udeleževala drugega za drugim. To so bili predvsem  svetovni jeziki z izdelanimi didaktikami poučevanja tujega jezika. Navdušili so me lektorji različnih jezikov in njihovi edinstveni skupinski tečaji (lektorica Heike za nemščino, Estelle za francoščino, Ondřej za angleščino), ki jih lahko na kratko opišem z besedami: izvirno, strokovno, prilagojeno in igrivo. Zato so me posebej začele zanimati razne jezikovne igre pri pouku, raba ilustracij, pa tudi prilagoditev književnih del in časopisnih člankov glede na interese in potrebe študentov. Pri učenju še enega, tokrat sorodnega jezika, slovenščine, sta mi pomagala kolega slovenista s Filozofske fakultete v Pragi: Magda Lojk in Grégoire Labbé. Naslednji celosten korak je bila prilagoditev celotnega tečaja hrvaščine za govorce češčine, v sodelovanju s strokovno najbolj usposobljeno osebo za primerjavo hrvaščine, češčine in slovenščine, ki sem jo na svoji profesionalni poti srečala, z Grégoirejem Labbéjem, pa sem se odločila tečaj hrvaškega jezika prilagoditi za govorce slovenskega jezika.

Moje učenje in poučevanje se tukaj nadaljuje, vedno z novimi spoznanji in metodami. Znanje se tako prenaša, nepogrešljiv del mojega zadovoljstva v življenju pa so ljudje, ki jih po zaslugi tečajev spoznavam.

Grégoire Labbé

Študiral sem programiranje, v prostem času pa sem potoval. Na enem od potovanj sem naletel na jezik, ki mi je bil tako nerazumljiv, da sem se ga želel naučiti. To je bila – slovenščina.

Pri 21 letih sem se za dve leti preselil v Ljubljano in v teh dveh letih sem obiskoval intenzivni tečaj slovenskega jezika. Zaradi življenjskih okoliščin sem se vrnil v Francijo in se, navdihnjen s slovenskim jezikom, vpisal na lingvistiko in slovanske jezike (slovenščina in češčina) na univerzi INALCO-Sorbonne-Paris-Cité v Parizu.

V okviru magistrskega, nato pa doktorskega študija sem več let delal na Češkem, v Pragi. Na Karlovi univerzi v Pragi sem se dobro naučil hrvaškega jezika, na tečajih pa sem spoznal tudi osnove številnih drugih jezikov, kot so ukrajinščina, ruščina, poljščina, srbščina, litovščina, nemščina in celo vietnamščina. Ker sem na univerzi INALCO v Parizu že dobil diplomo s področja poučevanja francoščine kot drugega jezika (FLE), sem različne jezike obravnaval tudi z vidika poučevanja.

Magistrski študij lingvistike, še posebej v Pragi, mi je odkril, iz česa je sestavljen razvoj slovanskih jezikov, in me je naučil metodologije njihove medsebojne primerjave. Tako sem dobil idejo za svojo diplomsko nalogo. Po navdihu že objavljenih del s področja romanskih jezikov (Eurom 5, EuroComRom, Miriadi, Euromania …) sem se odločil raziskati novo področje, in sicer didaktiko medjezikovnega sporazumevanja med slovanskimi jeziki.

Doktorski študij mi je omogočil, da sem se kot predavatelj za jezikoslovne predmete na slovenistiki pridružil timu pedagogov na Katedri za južnoslovanske in balkanske študije (KJBS) na Karlovi univerzi v Pragi. Imel sem priložnost sam zasnovati izbirne predmete, s čimer sem v praksi globlje raziskal področje, s katerim sem se ukvarjal. Predaval sem predvsem predmete, ki so vezani na temo mojega diplomskega dela, torej didaktiko medsebojnega sporazumevanja v slovanskih jezikih. Glede na to, da tak tip pouka do takrat za slovanske jezike ni obstajal, je bil glavni izziv pripraviti primerno gradivo za pouk. To isto učno gradivo, naknadno dodatno izpopolnjeno, razširjeno in izboljšano, zdaj ponujamo na naših tečajih, denimo na tečaju hrvaškega jezika za govorce slovenskega jezika.